Stolna cerkev Svetega Nikolaja v Ljubljani

Božje usmiljenje

 

BISTVO POBOŽNOSTI K  BOŽJEMU USMILJENJU

Jezus Zaupam Vate. Podoba Božjega Usmiljenja 1. Zaupanje -  označuje naš odnos do Boga; ne sestoji le iz kreposti upanja, ampak tudi iz kreposti žive vere, ponižnosti, vztrajnosti in skesanosti za storjene grehe. Preprosto povedano je to odnos otroka, ki v vseh okoliščinah brezmejno zaupa v usmiljeno ljubezen in vsemogočnost nebeškega Očeta.  


Zaupanje je do tolikšne stopnje bistveni del pobožnosti k božjemu usmiljenju, da brez njega te pobožnosti ni, kajti osnovni in bistveni izraz češčenja božjega usmiljenja je prav dejanje zaupanja. Že sama naravnanost zaupanja (brez gojenja oblik pobožnosti) tistemu, ki zaupa, zagotavlja milost božjega usmiljenja.

»Želim, da bi ves svet spoznal moje usmiljenje; dušam, ki zaupajo v moje usmiljenje,« je obljubil Gospod, »želim podeliti nepojmljive milosti« (687).

»Odprl sem svoje Srce kot živi izvir usmiljenja. Naj vsi iz njega zajemajo življenje, naj se približujejo z velikim zaupanjem temu morju usmiljenja. Grešniki bodo dosegli opravičenje, opravičeni pa potrditev v dobrem. Kdor je zaupal v moje usmiljenje, tistemu bom ob smrtni uri dušo napolnil s svojim božjim mirom« (1520).

Zaupanje pa ni le bistvo, duša te pobožnosti; je tudi pogoj za zajemanje milosti. »Milosti iz mojega usmiljenja se dajo zajemati le z eno posodo, in to je zaupanje,« je rekel Jezus sestri Favstini.

»Čim bolj duša zaupa, tem več bo prejela. V veliko tolažbo so mi duše z brezmejnim zaupanjem, kajti vanje izlivam vse zaklade svojih milosti. Veseli me, da hočejo veliko, kajti moja želja je, dajati veliko, zelo veliko« (1580).

»Oseba, ki zaupa v moje usmiljenje, je nadvse srečna, kajti jaz sam skrbim zanjo« (1273).

»Povej jim, da še nobeden, kdor je klical moje usmiljenje, ni bil razočaran ali osramočen. Kdor je zaupal v mojo dobroto, mi posebej ugaja« (1541).

2. Usmiljenje - označuje naš odnos do vsakega človeka. Gospod Jezus je sestri Favstini rekel: »Od tebe zahtevam dela usmiljenja, ki morajo izhajati iz ljubezni do mene. Usmiljenje moraš izkazovati bližnjim vedno in povsod, temu se ne moreš ne odtegniti ne izgovarjati, se ne opravičevati. Dajem ti tri načine za izkazovanje usmiljenja bližnjim: prvi delo, drugi - beseda, tretji - molitev; v teh treh stopnjah je zajeta polnost usmiljenja in je neizpodbitni dokaz ljubezni do mene. Na ta način duša slavi in poveličuje moje usmiljenje« (742).

Dejavna ljubezen do bližnjega je prav tako pogoj za prejemanje milosti. »Če oseba ne naredi dela usmiljenja, ki ga je na kakršen koli način sposobna,« je spomnil Gospod Jezus na evangeljsko misel, »na sodni dan ne bo dosegla mojega usmiljenja. O, če bi ljudje znali nabirati večne zaklade, bi ne bili sojeni, ker bi z usmiljenjem prehiteli mojo sodbo« (1317).

Gospod Jezus želi, da bi njegovi častilci v potekanju dneva napravili vsaj eno delo usmiljenja. »Vedi, moja hči,« je rekel Gospod Jezus sestri Favstini, »da je moje Srce usmiljenje samo. Iz tega morja usmiljenja se na ves svet razlivajo milosti (...). Moja hči, želim, da bi (bilo) tvoje srce bivališče mojega usmiljenja. Želim, da bi se to usmiljenje po tvojem srcu razlilo na ves svet. Kdor koli se ti približa, naj ne odide brez tega zaupanja v moje usmiljenje, ki ga tako zelo želim za duše« ( 1777).

* povdarjeni stavki, ki imajo na koncu v oklepaju (...) številko, so Jezusova sporočila(in naročila) sveti sestri Favstini Kowalski


Ime:
Priimek:
E-pošta:




© Stolnica.com 2015 - 17