Stolna cerkev Svetega Nikolaja v Ljubljani

Zgodovinski pregled

 

Ob koncu 17. in V začetku 18. stoletja se je Ljubljana razvila V pomembno umetnostno središče. Na pobudo operozov se je takratno glavno mesto preoblikovalo V novem italijanskem baročnem duhu. Italijanski arhitekti so mesto okrasili z znamenitimi cerkvami, kakršne so npr. avguštinska, kasnejša frančiškanska cerkev, ki so jo začeli graditi l. 1646, križevniška, za katero je l. 1714 napravil načrt Benečan Dominik Rossi, uršulinska, katere temeljni kamen je blagoslovil ljubljanski škof Jakob Viljem grof Leslie 26. julija 1718, ter stolnica, ki je bila zgrajena prav na pragu 18. stoletja po načrtu Andreja Pozza.

PRVOTNA RIBIŠKA CERKEV

Na mestu današnje stolnice je stala cerkev, posvečena sv. Nikolaju, že V srednjem veku. V 12. ali najkasneje sredi 13. stoletja so jo postavili čolnarji in ribiči, ki so sv. Nikolaja častili kot svojega zaščitnika. Ta cerkev, ki se V virih prvikrat omenjal. 1262, je bila troladijska romanska bazilika s tremi polkrožnimi apsidami.
Srednjo ladjo je ločilo od obeh nižjih stranskih ladij osem slopov, ki so jih povezali med seboj polkrožni loki. V stenah višje srednje ladje so bila prav tako polkrožno obokana okna, ki so dajala prostoru potrebno svetlobo. Strop je bil lesen. V drugi polovici 14. stoletja so na mestu romanske glavne in severne stranske apside zgradili gotski prezbiterij, ob glavnem vhodu pa postavili zvonik, ki ga cerkev dotlej prejkone ni imela.

GOTSKA STOLNICA

Sto let kasneje so cerkev povečali in olepšali, kajti po ustanovitvi ljubljanske škofije l. 1461 je postala škofijska in kapiteljska in v dotedanjem obsegu ni ustrezala novim potrebam. Zunanje stene starih romanskih stranskih ladij so dvignili, romanske slope med ladjami so spremenili v gotske, lesene strope nad ladjami so obokali po gotskem načinu, vse tri ladje pa prekrili z veliko streho.
V času od 1476 do 1484 so nad glavnim vhodom na mestu sedanjega pevskega kora zgradili tako imenovano emporo ali zgornjo cerkev, ki jo je hodnik, speljan skozi zvonik, neposredno povezoval s škofijskim dvorcem. Empora je slonela na štirih slopih glavne cerkve in posebnih stebričih. Od glavne ladje spodnje cerkve jo je ločila kamnita ograja, na katero so bili prislonjeni trije oltarji, posvečeni Materi božji, sv. Trojici in sv. Lenartu; ta oltar je škof Hren prekrstil v oltar sv. Križa.
Sredi spodnje cerkve je stal velik oltar Matere božje. Razen glavnega oltarja sv. Nikolaja je imela spodnja cerkev še deset stranskih oltarjev sv. Rešnjega telesa, sv. Križa, sv. Trojice, sv. Jurija, sv. Elizabete, sv. Barbare in Marjete, sv. Magdalene, sv. Boštjana, Vseh svetnikov in sv. Andreja, ki ga je po naročilu škofa Hrena l. 1625 izdelal ugledni ljubljanski rezbar Jurij Skamos. Oltar sv. Elizabete je že v začetku stoletja nadomestil oltar sv. Ane, ki ga je bil 1. 1519 posvetil tržaški škof Peter Bonomo.

ODLOČITEV ZA NOVO STAVBO

Stara ljubljanska stolna cerkev je bila v drugi polovici 17. stoletja že zelo razmajana in pretila je nevarnost, da se podre. Zato je že škof Jožef Rabatta mislil na njeno popolno prenovitev, a je načrt opustil, ker je bil zvezan s prevelikimi stroški, in se je omejil na razširitev prezbiterija l. 1674.
Četrt stoletja kasneje se je takratni stolni dekan in generalni vikar Janez Anton Dolničar odločil za zidavo nove cerkve. Prvikrat je spregovoril o svoji nameri v hiši stolnega prošta Janeza Krstnika Prešerna v navzočnosti kanonikov Pichija, Franc Gottfrieda, pl. Billichgratza in kamniškega župnika Maksimilijana Leopolda pl. Raspa.
Vsi so se takoj ogreli za načrt in obljubili, da ga bodo podprli. Stolni kapitelj je predloženi načrt z veseljem odobril in tudi škof Žiga grof Herberstein je dal svoj pristanek.
Čas za zidavo ni bil najbolje izbran. Prav tedaj so jezuiti preurejali svojo cerkev pri sv. Jakobu in grad Podturn, frančiškani so gradili hodnike ob cerkvi, klarisinje kapelo Srca Jezusovega, avguštinci pa zid ob svojem vrtu. Zaradi te živahne gradbene dejavnosti je bilo stavbno gradivo zelo drago, povečale pa so se tudi mezde zidarjev. Vendar vse to ni ohladilo Dolničarjeve vneme.

NAČRTI ZA NOVO STOLNICO

Dolničar je stopil V stik z ljubljanskimi stavbeniki, poklical pa je V Ljubljano tudi učenega in izkušenega milanskega arhitekta kapucina Florentiana. Le-ta je napravil osnutek za novo cerkev, a ga ni izvedel, ker so ga poklicali v Varaždin, kjer so prav tedaj zidali nov samostan, in tam je umrl, star 70 let.
Za njim je prišel v Ljubljano mladi, komaj 27-letni furlanski arhitekt Karel Martinuzzi, vendar pa mu niso zaupali gradnje; Martinuzzi je namreč preurejal Auerspergov grad Groblje, ki pa se je baje na eni strani ugrezal in je bil v nevarnosti, da se podre.
Sedaj je prišel na vrsto Milančan Franc Ferrata, deželni stavbni mojster, ki naj bi vodil zidavo v povezavi z Ljubljančanom Mihaelom Samerlijem. Toda sprl se je z njim in gradnjo opustil.
Dolničar se je nato obrnil na Herbersteinovega naslednika škofa Ferdinanda grofa Kuenburga, ki se je prav tedaj poslovno mudil v Rimu; Kuenburg je zaupal izdelavo načrta ANDREIU POZZU, ki je bil tedaj eden najvidnejših rimskih arhitektov; novo ljubljansko stolnico si je po zgledu Vignolove rimske cerkve Il Gesu zamislil kot enoladijsko obokano dvorano s prečno ladjo, s stranskimi kapelami ob njej in z emporami nad njimi.
Prezbiterij naj bi bila ravno zaključen. Na križišču prečne in glavne ladje je projektiral kupolo kot višinski in centralni poudarek celotne prostornine. Vendar pa pomen nove ljubljanske stolnice ni samo v razgibanosti prostora s kupolo in križiščem, kar je bilo dotlej v Ljubljani neznano.
Bistvena novost je V iluzionistični poslikavi, ki razkroji realno arhitekturo in odpira prostor prek meja dejanskega prostora. S takim značajem je stolnica V resnici izreden pojav v takratnem umetnostnem ozračju Ljubljane in Slovenije. Izvedbo načrta sta prevzela ljubljanski kamnosek Franc Bombasi, ki je bil po rodu Benečan, in Milančan Peter ]anni. V pomoč jima je bil dodeljen zidarski mojster Jugovic, po njegovi smrti pa Gregor Maček.
Preden so začeli s podiranjem stare in zidanjem nove cerkve, je arhitekt Karel Martinuzzi na pobudo Dolničarja izdelal tloris in napis stare stolnice in narisal vse nagrobne spomenike in napise, tako da je ohranjen spomin na Auersperge, Ursinije, Lamberge, Barbe, Rauberje, Sebriache, Trautsone, Sauraue, Moskone, Werneke, Schayerje in druge plemiške rodbine, katerih člani so bili pokopani v stolnici. Prav tako so ohranjeni posnetki epitafov nekdanjih škofov, kot na primer pičenskega škofa" Martina, prvega ljubljanskega škofa Žige Lamberga, Tomaža Hrena, ki je bil s svojim naslednikom Rajnoldom Scharlichijem pokopan v skupni grobnici v kapeli vseh svetnikov, škofa Rabatta itd.

ZIDAVA IN POSVETITEV SEDANJE STOLNICE

Ko je Martinuzzi opravil svoje delo, so 8. aprila 1701 začeli s podiranjem stare cerkve; delo so končali 14. maja. Že med podiranjem so začeli z gradnjo temeljev za novo cerkev; dograjeni so bili 6. junija, 28. septembra pa so pričeli s prekrivanjem novega poslopja.
Pri zidanju so apno mešali z vinom, da bi bili zidovi trdnejši in trajnejši, za oboke, ki so jih dovršili 11. februarja 1702, pa so uporabili lahek luknjičav kamen, ki so ga našli zunaj frančiškanskih samostanskih vrat ob vznožju grajskega hriba.
Kupole zaradi pomanjkanja sredstev niso sezidali, temveč so z železnimi drogovi pritrdili na ostrešje le leseno ogrodje, ki ga je Quaglio okrasil z iluzionistično poslikavo. Leta 1704 so podrli skoraj 300 let stari stolp. Nova stolpa sta bila dograjena v letih 1705 in 1706. Okrasili so ju z bakrenimi pozlačenimi jabolki s prostornino štirih mernikov; vanju so shranili več relikvij ter napise na pergamentu. 16. oktobra 1707 so namestili v zvonik 64 centov težak zvon, ki ga je vlil Gašper Franchi na stroške baronaCodellija.
Hkrati je Franceschinijev učenec Julij Quaglio s svojim 16-letnim pomočnikom Karlom Cerlinijem končal poslikavo prezbiterija kupole in ladje, ki jo je začel leta 1703. Milančan Tomaž Ferrata pa je s tremi učenci l. 1704 izdelal štukature. 8. Maja 1707 je bila cerkev slovesno posvečena V navzočnosti cesarjevega odposlanca Jožefa kneza Eggenberga, koroškega kastelana grofa Rosenberga, odposlanca freisinškega škofa in številnih predstavnikov plemstva.

QUAGLIEVA ILUZIONISTIČNA POSLIKAVA

Prvo in največjo umetnostno nalogo - poslikavo obokov in sten nove baročne katedrale - naj bi izvršil sam Andrej Pozzo, čigar freske v dunajski jezuitski cerkvi so vzbujale veliko pozornost zaradi svoje izredne perspektive; Pozzo pa Dolničarjevi želji ni mogel ustreči, ker je imel na Dunaju naročil za več let.
Zato se je stolni dekan namenil izročiti delo IULIIU QUAGLIU, ki je bil doma iz Laina pri Comu (1668-1751) in je zaslovel s svojimi slikami v Furlaniji in Gorici. Na njegovo prošnjo sta Janez   
Andrej pl. Coppini in kranjski vicedom Franc grof Lanthieri pof vabila slikarja v Ljubljano. Ta severno italijanski mojster, ki je eklektično družil beneške in rimske stilne pobude, carracijevske in corregijevske elemente, je prinesel v Ljubljano prvo iluzionistično pojmovanje.
Z njim je popolnoma zadostil umetnostnim idealom ljubljanskih operozov, zlasti Dolničarja in njegovih svetovalcev, ki so želeli cerkveno sliko tako, da bo iz nje izžarevala pobožnost, obenem pa prijetno in lepo, v figurah plastično natančno, da bo naslikano mest kar dihalo. Slika naj bo barvita, domiselna, izredna in po vsebini tako duhovito zasnovana, da šele počasi in ne že na prvi pogled razberemo vse njene nadrobnosti.
Slika naj bi človeka prepričala, da je neka optična resničnost tudi prava življenjska resničnost. Cerkveni obok se je razprl, da vidimo onkraj naslikane stene navidezne arhitekture še odprto nebo z razsvetljeno nebeško slavo Boga in svetnikov, zraven pa vrsto alegoričnih in simboličnih ngr, puttov in oblakov.

ZIDAVA KUPOLE

Leta 1836 je predstojništvo ljubljanske stolnice pokrenilo gradnjo nove kupole, ki naj bi nadomestila dotedanjo navidezno kupolo, kajti če bi le-ta V primeru požara padla v cerkev, bi povzročila neprecenljivo škodo.
Dve Quaglievi freski s stare kupole je po Freyerjevem posredovanju rešil Jožef Kalasanc Erberg. Ker sta bili dokaj poškodovani, ju je dal restavrirati in eno vzidati v stopniščni obok svojega dvorca v Dolu, drugo pa je shranil V dolskem muzeju.
Novo, 24 m visoko kupolo, sta 1841 postavila stavbenik Matej Medved in t4esar Jurij Pajk, poslikal pa jo je v času od 9. Junija do 18. septembra 1844 Matej Langus.

OBNOVITVENA DELA

Na pobudo stolnega župnika Jožefa Zupana so 1. 1859 popolnoma obnovili notranjščino cerkve. Freske so očistili, zid pa obložili z marmorjem: lizene so prevlekli z umetnim rdečim marmorjem, ploske stene med njimi pa s kararskim marmorjem. Delo sta izvedla brata Torazzo iz Trsta. Istočasno so pozlatili štukature v prezbiteriju in nad oltarjem sv. Rešnjega telesa in sv. Dizme ter kapitele vseh 32 ližen. Obnovili so pozlato na prižnici in na stranskih korih ter popravili glavne orgle z 32 registri.
Ob 200-letnici svojega nastanka je bila cerkev ponovno prenovljena. Dobila je nova okna, klopi in nove Milavčeve orgle v starih baročnih omarah. Sredstva za nabavo novih orgel v znesku 25.000 kron je dala Kranjska hranilnica. Največ zaslug za to prenovitev gre tedanjemu generalnemu vikarju Flisu.
Nova večja popravila so bila potrebna po zadnji vojni. Po Vurnikovih načrtih sol. 1948 obnovili okna; za barvasto okno v zadnji steni prezbiterija je izdelal osnutek Stane Kregar. Leta 1961 – ob 500-letnici ustanovitve ljubljanske škofije - so prepleskali zunanjščino cerkve, prekrili zvonike in obnovili jabolka na stolpih.
Štiri leta nato je Železnik restavriral Quaglieve freske v notranjščini cerkve. V letih 2002-2006 je bila obnovljena freska na oboku ladje. V času od 1969 do 1971 so po načrtih arhitekta Antona Bitenca preuredili prezbiterij za potrebe novega bogoslužja Obhajilno mizo - delo Radovljičana Janeza Vurnika - so prestavili k oltarju sv. Rešnjega telesa; tla prezbiterija so dvignili za eno stopnico, oltarno mizo pomaknili za tri metre proti ljudstvu, odstranili oltarni nastavek »kyborion« in ga prestavili na desno stran prezbiterija.
Novi, k ljudstvu obrnjeni oltar, je za približno pol metra krajši, ima eno samo stopnico namesto prejšnjih treh in je ohranil iste profile. Narejen je iz marmorja starega oltarja, ki so ga lomili v Ihanu, nova je le vrhnja plošča.
Prav tako je nov tlak prezbiterija, ki pa je ohranil prvotni vzorec. Obnovitvena dela so zaključili z novim glavnim in stranskim vhodom.
 

Ime:
Priimek:
E-pošta:


© Stolnica.com 2015 - 17