Stolna cerkev Svetega Nikolaja v Ljubljani

Devetdnevnica pred praznikom Božjega Usmiljenja


»Želim,« je rekel Gospod Jezus sestri Favstini, »da bi devet dni vodila duše k izviru mojega usmiljenja, da bi zajemale moč in olajšanje ter vse milosti, ki jih potrebujejo v naporih življenja, posebej ob smrtni uri.«

»Vsak dan privedi v moje Srce drugačno skupino duš ter jo potopi v morje mojega usmiljenja. Jaz pa bom vse te duše pripeljal v hišo mojega Očeta (...). Vsak dan boš prosila mojega Očeta po mojem bridkem trpljenju milosti za te duše.«

Prvi dan


  • »Danes mi privedi vse človeštvo, posebej grešnike, in jih potopi v morje mojega usmiljenja. Tako boš potolažila mojo bridko žalost, ki me prevzema zaradi izgube duš.«
Kri in Voda
Neizmerno usmiljeni Jezus, tvoja lastnost je usmiljenje do nas in odpuščanje. Ne glej na naše grehe, temveč na naše zaupanje v tvojo neskončno dobroto, ter nas vse sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca, in ne dovoli, da bi ga kdaj zapustili.

Neizmerno usmiljeni Jezus, od tebe prihaja vse, kart je dobrega, pomnoži nas v milost, da bomo dostojno izvrševali dela usmiljenja. Tako bodo tisti, ki gledajo na nas, hvalili Očeta usmiljenja, ki je v nebesih.

Goreče te prosimo zaradi tvoje ljubezni, po kateri si zedinjen z Očetom in Svetim Duhom.

        O vsemogočnost usmiljenega Boga,
        rešitev za grešnega človeka,
        ti si usmiljenje in morje sočutja,
        pomagaš tistemu, ki te vdano prosi.

Večni Oče, usmiljeno poglej na uboge grešnike in na vse človeštvo, ki je v neizmerno usmiljenem Jezusovem Srcu; in po njegovem bridkem trpljenju nam izkaži svoje usmiljenje, da bomo slavili vsemogočnost tvojega usmiljenja vekomaj. Amen.

                                             Rožni venec Božjega Usmiljenja

Drugi dan


  • »Danes mi privedi duhovnike in redovnike ter jih potopi v moje brezmejno usmiljenje. Ti so mi dali moč, da sem vzdržal v bridkem trpljenju; po njih se kakor po pretočnih napravah izliva na človeštvo moje usmiljenje.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, od tebe prihaja vse, kar je dobrega, pomnoži v nas milost, da bomo dostojno izvrševali dela usmiljenja. Tako bodo tisti, ki gledajo na nas, hvalili Očeta usmiljenja, ki je v nebesih.

        Vir božje ljubezni,
        V čistih srcih si gost.
        Potopljena v morje usmiljenja
        Žarijo kakor zvezde, jasne kakor zarja.

Večni Oče, usmiljeno poglej na družbo izvoljenih v svojem vinogradu, na duhovnike in redovnike, ter jih obdari z močjo svojega blagoslova. Po sočutnem Srcu svojega Sina, v katerem so zaobjeti, jim podeli svojo moč in razsvetljenje, da bodo mogli druge voditi po poteh odrešenja in z njimi prepevati hvalnico tvojemu nepojmljivemu usmiljenju vekomaj. Amen.


Tretji dan


  • »Danes mi privedi pobožne in zveste vernike ter jih potopi v morje mojega usmiljenja. Ti so me tolažili na križevem potu; bili so kaplja tolažbe v morju bridkosti.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, ki iz zakladnice svojega usmiljenja deliš obilje milosti, sprejmi nas v bivališče svojega nad vse usmiljenega Srca in ne dopusti nam nikoli iz njega oditi.

Goreče te za to prosimo po tvoji neizmerni ljubezni, s kakršno se tvoje Srce vnema do nebeškega Očeta.

        Skrivnostni so čudeži usmiljenja;
        niti grešnik niti pravičnik jih ne dojame.
        Na nas gledaš z očesom usmiljenja
        in vse priteguješ k svoji ljubezni.

Večni Oče, milostno poglej na zveste vernike kot na dediščino svojega Sina in jim po njegovem bridkem trpljenju podeli svoj blagoslov; obdaj jih s svojim trajnim varstvom, da ne bodo izgubili ljubezni in zaklada svete vere, marveč bodo z vso množico angelov in svetnikov slavili tvoje brezmejno   usmiljenje vekomaj. Amen.


Četrti dan

  • »Danes mi privedi pogane in tiste, ki me še ne poznajo. V svojem bridkem trpljenju sem mislil tudi nanje in njihova prihodnja gorečnost je tolažila moje Srce. Potopi jih v morje mojega usmiljenja. «

Neizmerno usmiljeni Jezus, ki si luč vsega sveta, sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca vse tiste, ki te še ne poznajo. Naj jih razsvetlijo žarki tvoje milosti, da bodo tudi oni skupaj z nami slavili tvoje čudovito usmiljenje, in ne dopusti jim oditi iz bivališča svojega nadvse usmiljenega Srca.

Naj luč tvoje ljubezni
razsvetli temino duš.
Daj, da bi te duše spoznale
In z nami slavile tvoje usmiljenje.

Večni Oče, usmiljeno poglej na tiste, ki ne verujejo v tvojega Sina, in na one, ki te še ne poznajo, saj so zaobjeti v neizmerno usmiljenem Jezusovem Srcu. Pritegni jih k luči evangelija. Vsi ti ne vedo, kako velika sreča je ljubiti tebe. Stori, da bodo slavili radodarnost tvojega usmiljenja vekomaj. Amen.«


Peti dan


  • »Danes mi privedi ločene brate ter jih potopi v morje mojega usmiljenja. V bridkem trpljenju so trgali moje telo in srce, to je, mojo Cerkev. Če se vrnejo v edinost Cerkve, se zacelijo moje rane in se mi s tem olajšajo muke.«

Za tiste, ki so trgali oblačilo tvoje edinosti,
priteka iz tvojega Srca studenec usmiljenja.
Vsemogočnost tvojega usmiljenja, o Bog,
lahko tudi te duše izpelje iz zmot.

Neizmerno usmiljeni Jezus, ki si dobrota sama, ti ne odrekaš razsvetljenja tistim, ki te prosijo. Sprejmi v bivališče svojega neizmerno usmiljenega Srca naše ločene brate ter jih s svojo lučjo pritegni v edinost Cerkve.

Ne dopusti jim oditi iz bivališča svojega nadvse usmiljenega Srca, temveč stori, da bodo tudi oni poveličevali velikodušnost tvojega usmiljenja.

Večni Oče,  usmiljeno poglej na naše ločene brate, ki so zapravili tvoje darove in zlorabili tvoje milosti s trdovratnim vztrajanjem v svojih zmotah. Ne glej na njihove zmote, marveč na ljubezen svojega Sina in na njegovo bridko trpljenje, ki ga je zanje vzel nase, saj so tudi oni vključeni v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu, da bodo tudi oni slavili tvoje veliko usmiljenje vekomaj. Amen.


Šesti dan


  • »Danes mi privedi krotke in ponižne vernike in otročiče ter jih potopi v moje usmiljenje. Ti so najbolj podobni mojemu Srcu; tolažili so me v bridkem smrtnem trpljenju. Gledal sem nanje kakor na zemeljske angele, ki bodo čuvali moje oltarje. Nanje izlivam potoke milosti. Mojo milost more sprejeti samo ponižen človek; ponižne obdarjam s svojim zaupanjem. «

Neizmerno usmiljeni Jezus, ti sam si dejal: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen,« sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca krotke in ponižne vernike in otročiče. Ti navdušujejo vsa nebesa in so posebno zadovoljstvo nebeškega Očeta, so dišeč šopek pred božjim prestolom, so vonj, ki  opaja samega Boga. Ti imajo trajno bivališče v tvojem nadvse usmiljenem Srcu in nenehno pojejo hvalnico ljubezni in usmiljenja.

Resnično ponižna in krotka
duša že tu na zemlji uživa raj.
Vonj njenega ponižnega srca
navdušuje samega Stvarnika.

Večni Oče, usmiljeno poglej na krotke in ponižne vernike ter na otročiče, ki so zaobjeti v bivališču nadvse usmiljenega Jezusovega Srca: Ti so najbolj podobni tvojemu Sinu; njihov vonj se z zemlje dviga vse do tvojega prestola. Oče usmiljenja in vse dobrote, po ljubezni in veselju, ki ju gojiš do njih, te goreče prosim, blagoslovi ves svet, da bomo vsi skupaj prepevali slavo tvojemu usmiljenju  vekomaj. Amen.


Sedmi dan


  • »Danes mi privedi vernike, ki posebej častijo in slavijo moje usmiljenje, ter jih potopi v moje usmiljenje. Ti so najbolj občutili moje trpljenje in so najgloblje razumeli mojega duha. So živi odsev mojega usmiljenega Srca. V prihodnjem življenju bodo blesteli v posebnem sijaju, nobeden ne pride v peklenski ogenj, vsakega bom ob smrtni uri posebej branil.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, tvoje Srce je Ijubezen sama, sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca tiste vernike, ki posebej častijo in slavijo veličino tvojega usmiljenja. Ti so močna sila samega Boga; sredi vseh stisk in nasprotovanj vztrajajo, zaupajoč v tvoje usmiljenje. Združeni s teboj na svojih ramenih nosijo vse človeštvo.

Po smrti ne bodo strogo sojeni, temveč jih bo ob smrtni uri objelo tvoje usmiljenje.

Dušo, ki slavi dobroto svojega Gospoda,
on posebej ljubi.
Vedno je blizu živemu izviru
in črpa milosti iz božjega usmiljenja,

Večni Oče, usmiljeno poglej na tiste vernike, ki častijo in slavijo tvojo največjo lastnost, to je tvoje nepojmljivo usmiljenje, in so zaobjeti v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu. Ti so živi evangelij, njihove roke so polne del usmiljenja, srce pa prepolno veselja, Najvišjemu prepeva pesem usmiljenja.

O Bog, goreče te prosim, izkaži jim svoje usmiljenje zaradi   upanja in zaupanja, ki so ga imeli do tebe. Naj se nad njimi izpolni Jezusova obljuba, saj je dejal: »Tiste, ki bodo častili to moje nepojmljivo usmiljenje, bom kakor svojo čast sam branil v življenju, posebej ob smrtni uri.«


Osmi dan


  • »Danes mi privedi duše, ki so v ječi vic, in   jih potopi v globine mojega usmiljenja; naj potoki moje krvi pogasijo njihov ogenj. Vse te duše neizmerno ljubim, saj zadoščujejo moji pravičnosti; ti jim moreš prinesti olajšanje.

Zajemi iz zaklada moje Cerkve vse odpustke in jih daruj zanje. Ko bi poznala njihovo trpljenje, bi zanje neprestano darovala duhovno miloščino in poravnavala dolgove moji pravičnosti.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, ti sam si dejal, da hočeš usmiljenja; glej, v bivališče tvojega neizmerno usmiljenega Srca vodim vse verne rajne, ki jih tako ljubiš, a se vendar morajo odkupiti tvoji pravičnosti.

Naj studenca krvi in vode, ki sta privrela iz tvojega Srca, pogasita ognjeni plamen vic, da bodo tudi tam slavili moč tvojega usmiljenja.

Iz strašne vročine ognja v vicah
se dviga vzdihovanje k tvojem usmiljenju.
Duše okusijo osvežitev, uteho in olajšanje
v izlitem potoku krvi in vode.

Večni Oče, usmiljeno poglej na vse trpeče verne rajne v vicah, ki so zaobjeti v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu. Zaradi bridkega trpljenja Jezusa, tvojega Sina, in bridkosti, ki je preplavljala njegovo presveto dušo, izkaži svoje usmiljenje dušam, ki so pod pogledom tvoje pravičnosti. Ne glej nanje drugače kakor skozi rane tvojega preljubega Sina Jezusa, saj verujemo, da sta tvoja dobrota in usmiljenje brezmejni. Amen.


Deveti dan


  • »Danes mi privedi mlačne duše in jih potopi v globine mojega usmiljenja. Ti zelo boleče ranijo moje Srce. V vrtu Getsemani je moja duša občutila največji odpor prav zaradi mlačnih duš. Oni so bili vzrok, da sem rekel: »Oče, naj gre ta kelih mimo mene, če je to tvoja volja.« - Njihova poslednja možnost rešitve je v tem, da se zatečejo k mojemu usmiljenju.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, ti si usmiljenje samo, v bivališče tvojega neizmerno usmiljenega Srca vodim mlačne duše. Naj se te mlačne duše, ki so podobne mrličem in te navdajajo s takim odporom, ogrejejo v ognju tvoje čiste ljubezni.

O nadvse usmiljeni Jezus, izkaži jim vsemogočnost svojega usmiljenja, pritegni jih v žarišče svoje ljubezni ter jih obdari s svojo ljubeznijo, saj ti zmoreš vse.

Ogenj in led se ne moreta združiti,
saj bo ogenj ugasnil ali se bo led stopil.
Toda tvoje usmiljenje, o Bog,
more pomagati še večji bedi.

Večni Oče, usmiljeno se ozri na mlačne duše, zaobjete v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu. Oče usmiljenja, zaradi bridkega trpljenja tvojega Sina in njegovega tri ure dolgega umiranja na križu, te goreče prosim, dovoli, da bi tudi oni slavili globino tvojega usmiljenja (prim.1209-1229).


 

Obhajanje praznika usmiljenja


Gospod Jezus želi, da bi na ta dan podobo usmiljenja slovesno blagoslovili in jo častili z javnim bogoslužjem ter da bi duhovniki »spregovorili dušam o tem velikem in neizmernem božjem usmiljenju«.

Da pa bi verniki lahko bili deležni teh velikih darov, s katerimi želi Gospod Jezus obdariti vsakega človeka in vse človeštvo, morajo biti (po dobro opravljeni spovedi) v stanju posvečujoče milosti;

Izpolnjevati morajo pogoje pobožnosti k božjemu usmiljenju (zaupanje v Boga in dejavna Ijubezen do bližnjega) ter pristopiti na ta dan k »viru življenja«, to je k svetemu obhajilu.

Zakrament sprave in pokore


Besede Gospoda Jezusa sestri Favstini:

»Hči, ko prihajaš k sveti spovedi, k izviru mojega usmiljenja, tedaj na tvojo dušo vedno priteče kri in voda, ki je privrela iz mojega Srca, in jo oplemeniti.

Vsakokrat, ko prihajaš k sveti spovedi, se vsa potopi z velikim zaupanjem v moje usmiljenje, da bom lahko na  tvojo dušo izlil vse obilje milosti.

Ko prihajaš k spovedi, vedi, da jaz sam čakam nate v spovednici. Samo skrivam se za duhovnikom, vendar v duši sam delujem.

Tu se beda duše srečuje z božjim usmiljenjem. Povej ljudem, da iz tega izvira usmiljenja lahko zajemajo milosti samo s posodo zaupanja.

Če bo njihovo zaupanje veliko, moja radodarnost ne bo imela meja. Potoki moje milosti preplavljajo ponižne duše. Ošabni so vedno v uboštvu in bedi, ker se moja milost od njih obrača k  ponižnim« (1602).
 (1448).


Sveto obhajilo


Delež milosti, ki jih je Jezus zagotovil na praznik usmiljenja, se nanaša na celotno bogoslužje svete maše oziroma na prejem svetega obhajila; nanj se nanaša tudi obljuba »popolnega odpuščanja krivde in kazni«.

Besede Gospoda Jezusa sestri Favstini:

»Želim se združiti s človeškimi dušami. Moja radost je zediniti se z dušami. Vedi, moja hči, kadar pri obhajilu pridem v srca ljudi, imam roke polne vsakršnih milosti in jih želim izročiti dušam. Ljudje pa se name ne ozirajo, celo puščajo me samega in se ukvarjajo s čim drugim. O kako žalosten sem, ker ljudje niso spoznali ljubezni« (1385).

»O kako me boli, da se kristjani tako malo združujejo z menoj v svetem obhajilu. Čakam nanje, oni pa so do mene tako brezbrižni. Ljubim jih tako nežno in iskreno, oni pa mi ne zaupajo. Želim jih obsipati z milostmi - oni jih nočejo sprejeti. Do mene se vedejo kakor do nečesa mrtvega, moje Srce pa je vendar polno ljubezni in usmiljenja« (1447).


Sveto obhajilo v življenju sestre Favstine


»Nadvse slovesni trenutek mojega življenja je tisti, v katerem prejmem sveto obhajilo. Po vsakem svetem obhajilu hrepenim in za vsako sveto obhajilo se zahvaljujem presveti Trojici«  ( 1804).

»Danes se pripravljam na prihod Kralja.

Kaj sem jaz, a kaj si ti, o Gospod, kralj slave - nesmrtne slave. O srce moje, ali se zavedaš, kdo danes prihaja k tebi? Da, vem to, ampak začuda tega ne morem razumeti. O če bi bil to samo kralj, toda to je Kralj kraljev, Gospod gospodov.

Pred njim trepeta vsakršna moč in oblast. On danes prihaja v moje srce.

Že slišim, da se bliža, prihajam mu naproti in ga povabim k sebi. Ko je vstopil v bivališče mojega srca, je mojo dušo prevzelo tako veliko spoštovanje, da je od osuplosti omedlela in padla pred njegove noge.

Jezus ji podaja svojo roko in jo ljubeznivo povabi, naj prisede.

Pomiri jo: »Vidiš, zapustil sem nebeški prestol, da bi se združil s teboj. To, kar vidiš, je šele kanček in tvoja duša od ljubezni že omedleva, toda kako se bo začudilo tvoje srce, ko me boš zagledala v vsej slavi! Toda hočem ti reči, da se mora to večno življenje začeti že tu na zemlji. Vsako sveto obhajilo te vedno bolj usposablja za večno združenje z Bogom« (1810).

 

 * povdarjeni stavki, ki imajo na koncu v oklepaju (...) številko, so Jezusova sporočila(in naročila) sveti sestri Favstini Kowalski

Ime:
Priimek:
E-pošta:


© Stolnica.com 2015 - 17